JEVGENIJ ONJEGIN

Jevgenij Onjegin – vesolje samote … čustveno popotovanje, ki razkriva "senčne plati" ljubezni, lepote ter drugih romantičnih idealov in iluzij, upodablja neizogibnost smrti in njen pečat na naše občutenje minljivosti. Puškinova pisava, s katero je avtor prepričljivo izrazil najgloblja človekova občutja sreče in žalosti, trpljenja in ekstaze, ljubezni in žalovanja, se me je globoko dotaknila pri ustvarjanju te kontemplativne koreografije v lastnem prepoznavnem slogu. 
Valentina Turcu 

Baletni spektakel o izgubljenih življenjskih iluzijah in neuresničeni ljubezni v novi koreografiji Valentine Turcu
Ko je leta 1832 izšel zadnji del romana v verzih Jevgenij Onjegin , je bil Aleksander Sergejevič Puškin (1799–1837) že splošno uveljavljen ruski pesnik, ki se je med rojaki proslavil zlasti z epskima pesnitvama Kavkaški ujetnik in Bahčisarajska fontana. Kljub temu da je Puškin že kot najstnik opozoril na svoj velik literarni talent, pa je njegova umetniška persona, podobno kot se je dogajalo angleškemu pesniku Byronu, pogostokrat prišla v odprt konflikt z oblastjo, še posebej zaradi političnega aktivizma. Puškin je s posebnim zanosom razširjal svobodomiselni duh revolucije, ki je s svojim svežnjem socialnih reform trkala na "moralo" višjih slojev dobršnega dela Evrope – četudi se je ta v Rusiji zaradi močne centralizacije carskega absolutizma uveljavila šele stoletje pozneje, tj. po februarski in nato oktobrski revoluciji leta 1917, in to z nemajhnim "krvnim davkom".