MADAMA BUTTERFLY

Ko je novembra 1924 umrl Giacomo Puccini, številni v tem dogodku niso videli zgolj konca življenjske poti genialnega opernega skladatelja, ampak tudi konec nekega obdobja – nekateri celo dokončno "izpetje" klasične opere kot umetniške zvrsti. Z redkimi izjemami iz njegovega opusa so Puccinijeva dela, med njimi tudi "japonska tragedija" Madama Butterfly, še danes nesporne uspešnice neštetih opernih gledališč po svetu. Z Madamo Butterfly, ki je Puccinijeva šesta opera po kronologiji nastanka, je avtor dosegel emfatični vrh svojega zrelega obdobja, po katerem se je začel vedno bolj nagibati k sodobnejšim tematikam in verizmu. Intrigantna, a tragična zgodba o ljubezni med ameriškim mornariškim častnikom Pinkertonom in japonskim dekletom Čočo san, je Puccinija prepričala že kot gledališka igra v adaptaciji Davida Belasca, čeprav je skladatelj tragedijo na libreto Luigija Illice in Giuseppeja Giacose v izraznem in estetskem smislu nadgradil z izredno bogatim zvočnim koloritom orkestra. Prav s težnjo po avtentičnosti je Pucciniju uspelo zajeti neminljivo, ganljivo in pretresljivo izpoved nemogoče ljubezni, v kateri se zrcali trk dveh diametralno različnih družb in kultur. Prav zaradi izredne melodične lepote, zajete v neizpolnjenem hrepenenju človeške duše, se Madama Butterfly po več kot desetletnem premoru, tokrat v novi produkciji, vrača na veliki oder mariborske opere.