MY FAIR LADY

Premiera: 30. januar 2015, Velika dvorana
Asistent dirigenta Robert Mraček
Glasba Frederick Loewe
Libreto Alan Jay Lerner
Scenograf Marko Japelj
Kostumograf Luca dall'Alpi
Asistenka kostumografa: Francesca Ghinelli
Korografinja Valentina Turcu
Asistent korografinje in odrski gib Sytze Jan Luske
Zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak
Asistentka režije in dramaturginja Tanja Lužar
Lektorica odrskega govora Nada Strnad

Muzikal My Fair Lady je imel že pred svojim nastankom nadvse zanimivega predhodnika v drami Pygmalion irskega književnika Georgea Bernarda Shawa. Shawevo besedilo sta morda še bolj kot glasba Fredericka Loeweja na libreto Alana Jaya Lernerja zbadljivo podčrtali družbena razslojenost in zlaganost vljudnostnih etiket v t. i. visoki družbi razvitega kapitalističnega zahoda, zlasti angleške monarhije. Shaweva drama pravzaprav obnavlja epizodo iz Ovidove epske pesnitve Metamorfoze, v kateri je omenjen ciprski kipar Pigmalion. Ta naj bi podlegel pregrehi lastne umetniške stvaritve – ženskega kipa, ki je v umetniku prebudil erotično poželenje. Muzikal v dveh dejanjih My Fair Lady pa postavlja v ospredje družbeno "komolčarstvo" Elize Doolittle, mlade, neodvisne in ambiciozne, toda malomarne in nekultivirane prodajalke cvetja iz londonskega predmestja Cockney, ki se želi z lepšimi manirami in rafinirano govorico na vsak način prebiti v visoko družbo, zato poišče strokovno pomoč pri pedantnem in nadutem profesorju fonetike Henryju Higginsu. Že prva broadwayska produkcija iz leta 1956 z legendarnim igralcem Rexom Harrisonom ter vsestransko talentirano pevko in igralko Julie Andrews je muzikalu napovedovala uspešno prihodnost, ki so ga kasnejše postavitve v londonskem West Endu (leta 1958) in zatem spet na Broadwayu le še dodatno učvrstile v železni repertoar sodobnih glasbenih gledališč. Številni glasbeni kritiki so glasbenogledališko delo označili za popoln muzikal, saj izpolnjuje tako rekoč vse kriterije, ki zagotavljajo njegov uspeh: poleg prepoznavnih in tudi naivnemu ušesu dostopnih melodij se ponaša z všečno zgodbo, zbadljivo, a lahkotno družbeno kritiko ter s komičnimi liki in situacijami, s katerimi se občinstvo lahko vedno znova poistoveti.