STABAT MATER in POSVETITEV POMLADI

Koreograf Edward Clug je svojo plesno kreacijo Stabat Mater ustvaril za münchenski balet gledališča Staatstheater am Gärtnerplat julija 2013. Iz konteksta legendarne Pergolesijeve glasbene podlage iz leta 1736, ki je edinstvena zvočna upodobitev trpljenja božje matere Marije, je Clug želel v izvirno plesno govorico prenesti lastna doživetja Pergolesijeve sakralne (in v nekem globljem smislu tudi metafizične) mojstrovine. Čistost, preprostost in na nekaterih mestih nepričakovani vzkliki veselja so koreografa najprej nagovarjali k iskanju sodobnejše poante Pergolesijevega himnusa, ki se po Clugovem mnenju bolj kot k občutenju in tonskemu slikanju bolečine nagiba k zvočni upodobitvi njene posledice – torej upanja. Prav upanje, ki preveva Pergolesijev Stabat Mater, pa je ustvarjalca osebno izzvalo k refleksiji vsakdana današnje ženske in sodobnega moškega. Kritičarka Susanne Ernst je v reviji Theatre To Go zapisala: "Delo ustvarja redkokje videno in doživeto atmosfero. Avtor slavi življenje in se dotakne vseh njegovih ravni, ki se prilegajo druga drugi, ne da bi pri tem vsiljeval neko določeno temo. Gre za ironičen, a vselej resen, privržen pogled na življenje z vsemi njegovimi drobnimi, čarobnimi zvijačami."

Rekviem za dva stola

Plesni solo Rekviem za dva stola je bil po naročilu nizozemske plesne skupine Station Zuid ustvarjen leta 2006 za priznanega slovenskega plesalca Christiana Guerematchija, ki že vrsto let deluje na Nizozemskem. Plesalec je bil leta 2012 za svoje umetniške dosežke nominiran tudi za najprestižnejšo nizozemsko nagrado za plesno umetnost, Swan. Po premieri leta 2006 v Tilburgu in obsežnejši nizozemski turneji se koreografski solo v izvirni plesni interpretaciji Christiana Guerematchija prvič predstavlja tudi v Sloveniji.

Rekviem za dva stola je po svoji ezoteričnosti in gibalno prečiščeni ekspresivnosti značilno delo sodobnega časa, ki ga prevevajo (pre)številna življenjska nasprotja in bi ga lahko označili kot plesna monodrama za plesalca. Nenavadna koreografska postavitev Mozartovega Rekviema v boksarski ring učinkuje kot samorefleksija sredi življenjskega vrveža, pri tem pa se je koreograf odločil uporabiti izključno avtentično Mozartovo glasbeno stvaritev do osmega takta Lacrimose, s katerim se solo tudi zaključi. Clugova koreografija, ki vseskozi niha med skorajda nevrotično kinetičnostjo in metafizičnim stasisom, se v času postmoderne razpršenosti in fragmentiranosti osredotoča na kontrastnost in ne nazadnje tudi na paradoksalnost vlog, ki jih posameznik odigra v življenju, Mozartova žalna glasba pa ustvarja zvočni univerzum, v kateri se princip postopne koreografske evolucije izriše v osebno prispodobo notranje razdvojenosti.

Plesalec, sprva oblečen v boksarski dres, se ob nenavadni glasbeni podlagi kot postmoderno in androgino nihajoče plesno telo sooča z neimenovano izgubo, ki jo namigujeta "skopa prisotnost" dveh stolov in odsotnost drugega (plesalca ali plesalke). Imaginarni drugi se skozi različne gibalne elastičnosti in kostumske travestije kaže v nepomirjenem iskanju bližine in v hrepenenju po spontanem izhodu onkraj zamejenega polja boksarskega ringa, torej onkraj prostorov "običajnega", preizkušenega in vsakdanjega.

Clugova koreografska invencija se kaže predvsem v zgoščeni plesni semantiki, ki jo doseže z maksimizacijo plesnega izraza, fokusacijo plesnega prostora ter z odprto sporočilnostjo intimne pripovedi "de profundis", tj. iz globin duše. Razbolela duša, ki se manifestira in prekriva s plesalčevimi gibi, se v zakoličenem prostoru ekshibicije nasilja in agresivnih pogledov (od zunaj) sooči s svojo "senco", z delom, ki je izginil za vedno in ga "zapolnjuje" prežemajoča črna praznina. Kaj se zgodi s plesom, ko se vse umiri do točke hiperstazije? Čemu prisluhniti, ko zamre glasba? Koliko še lahko prenesemo, preden nas knockoutira življenje?