Dramatika Stanka Majcna

Dramatika Stanka Majcna in njen uprizoritveni potencial
Omizje o Stanku Majcnu in njegovi dramatiki

V sodelovanju z Mariborsko knjižnico.

Predvidena dolžina dogodka je 1 ura.

Gostje Andrej Brvar, Mateja Pezdirc Bartol, Krištof Jacek Kozak, Denis Poniž; uvod Zorko Simčič
Moderatorka Melita Forstnerič Hajnšek

Zakaj ne uprizarjamo Majcnove dramatike? Ali ta nima uprizoritvenega potenciala za današnji čas? (Sedanjik velja za obdobje, dolgo dobrih sedem desetletij.) Kateri del obsežnega dramskega opusa Stanka Majcna je danes še relevanten in aktualen? To so temeljna vprašanja, na katera skuša odgovoriti omizje teatrologov in literarnih zgodovinarjev.

Gre za nedoumljivo nesrečno poglavje tukajšnje literarne zgodovine, predvsem pa gledališke repertoarne politike. Ta namreč celoten Majcnov opus povečini ignorira, ga (ideološko) zavrača in sene potrudi o njem razmišljati kot o pomembnem polju slovenske religiozne literature, ki se je iztrgala iz prevladujočega konservativnega večerništva. Majcnov literarni opus se je opiral na sklep 23. evharističnega kongresa na Dunaju leta 1912, po katerem je "božjo idejo mogoče izražati v vseh stilih, tudi najmodernejših", medtem ko je literarni zgled, ki je pri nas na tem področju prevladoval, predstavljalo statično gledališče Mauricea Maeterlincka. Kot je v Majcnovem zborniku (Založba Obzorja, 1990) zapisal Lado Kralj, je večji del Majcnove dramatike zasnovan po naslednjih premisah: drame so tako rekoč brez konflikta in akcije, namenjene so bolj branju kot uprizarjanju, hkrati je značilnost tega žanra tudi kratkost. Današnji recepciji je bližji tisti del dramatike Stanka Majcna, v kateri se je avtor zgledoval po Cankarju in dramaturških načelih Henrika Ibsena. Takšne so tri Majcnove drame - Kasija, Prekop in Revolucija, ki so izšle leta 1988 pri Mladinski knjigi v zbirki Kondor v uredništvu Gorana Schmidta.

Morda pa utegne koga izmed odločevalcev in oblikovalcev gledališkega repertoarja vendarle zamikati avtor, ki je iz notranjega eksila po vojni v enem izmed pisem Francetu Koblarju zapisal: "Delam, pišem, kakor si nemara misliš, sam, vendar v bedi neke posebne vrste. (Nikar materialni!) Nimam publike, nimam bralca, ker sem se zaril v tolikšno samoto, da nihče za mano ne more. Torej: Odmeva ni!" Skrajni čas je torej za odmev, ki si ga avtor nedvomno zasluži, že zaradi "dostojanstva življenja in dostojanstva literature", kot bi rekel Alojz Rebula.