Drugibutalci

Režija: Igor Pison

Komedija zmagovitih, večno aktualnih slovenskih norosti

Butale in njeni slavni Butalci so postali sinonim za vse majhnosti, ki se imajo za velike, in za vse norosti, ki trdijo, da so pametne. Butalci bi temu seveda ugovarjali, saj imajo v prepirih s pametjo zmagovite izkušnje; zavihteli so se celo tako visoko, da so naši največji učenjaki klecnili pred njimi in jih, za razliko od njihovih sosedov Tepanjčanov, uvrstili v "sveto knjigo" vseh pišočih Slovencev, Slovar slovenskega knjižnega jezika. Če ste slučajno pozabili, kako imenitne so Butale, naj spomnimo, da so pred nami volitve in da bo kmalu čas, da za mizo sedejo "bradači", pa da vidimo, v katero brado se bo pognalo ušivo živinče. Šprinca Marogla, ki jo mestne device vsak dan pridno hranijo, bo zagotovo izbrala najdaljšo in najbolj košato brado; bradati resnici torej ne bomo mogli ubežati. Seveda ne smemo pozabiti, da so že Butalci preganjali krivoverno nesnago, ki je strašila po deželi (podobno kot danes), le da so tam imeli ob napisu "Turkom najstrožje prepovedana pot" bodeče robide … Pa seveda ni Butalcev brez kultnega razbojnika Cefizlja, pa da je bilo treba tudi v Butalah širiti pravo vero in izganjati krivo, ki se je prikradla, pa čeprav jim je uspelo "pregnati" Turke. Fran Milčinski, pronicljiv in duhovit opazovalec slovenskega javnega življenja, je v Butalcih (1899) kot humoristični kronist obdelal tipične slovenskih zagate, ki jih bo (v novi odrski adaptaciji) mladi tržaški režiser Igor Pison apliciral na današnje slovenske družbene razmere in javne osebnosti. 

Zasedba
Minca Lorenci
Ksenija Mišič
Mateja Pucko
Mirjana Šajinović
Ivica Knez
Viktor Hrvatin Meglič
Matija Stipanič

Dramaturg Vili Ravnjak, scenografinja Petra Veber, lektorici Metka Damjan, Mojca Marič