KRONANJE POPEJE

Italijanski zgodnjebaročni skladatelj Claudio Monteverdi (1567–1643) je s svojo zadnjo opero, Kronanje Popeje (L'incoronatione di Poppea, 1643), postavil nove mejnike glasbenega gledališča, saj je kot vsebino prvič uporabil resnično zgodovinsko anekdoto, ki se ne navezuje na starogrško in rimsko mitologijo. Zgodba o političnih ambicijah naslovne junakinje opere, legendarne lepotice Popeje, ki je rimskega cesarja Nerona tako očarala, da jo je kljub svoji zakonski ženi Oktaviji okronal za cesarico, je v času zgodnjega baroka predstavljala revolucionarni premik k čutnosti, osebnim in politično motiviranim intrigam, mesenim strastem in satiri. Poleg veličastnosti starega Rima se privlačnost Monteverdijeve opere skriva predvsem v lirični glasbi zgodnje beneške opere, ki je s svojo naraščajočo pevsko virtuoznostjo postavila nove standarde tedanje operne poustvarjalnosti.