MESEČNICA

Obrat k čutnosti ter k poudarjanju čustev, ki je sledil "hladnemu" racionalizmu razsvetljenstva in se je vedno bolj očitno manifestiral v umetnosti, predvsem v literaturi in glasbi, je bil poleg porajanja različnih nacionalnih impulzov in identitet po Evropi pravzaprav le eden izmed številnih obrazov romantike 19. stoletja. Individualnost romantičnega genija, ki se je med prvimi "utelesila" v Beethovnovi simfoniki, je kmalu dobila tudi nov izraz v italijanskem opernem belcantu, ki je predstavljal pravzaprav novo in svojevrstno glasbeno renesanso. Slednja je v ospredje postavila lepoto petja in težnjo po nekakšni odrski čarobnosti, zajeto v melodiji, ki je imela dejansko moč uročiti poslušalca s svojo eteričnostjo in izpovedno močjo.

Vincenzo Bellini (1801–1835), ali "labod iz Katanije", kakor so ga poimenovali zaradi njegovih dolgih in valovitih melodičnih linij, je bil v marsičem znanilec nove operne ere in eden od največjih figur glasbene romantike. S svojimi enajstimi operami, med katerimi so vsaj štiri dosegle kultni status, je močno vplival na nadaljnji razvoj glasbene romantike, še posebej na Verdija, Wagnerja, Liszta in Chopina. Opero La sonnambula (Mesečnica) je Bellini napisal na vrhuncu lastne ustvarjalne moči, komajda leto potem, ko je doživel prvi triumf v beneški operi La fenice s tragično opero Capuleti in Montegi (I Capuleti e i Montecchi), s katero je pravzaprav parafraziral priljubljeno Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija po predelavi libretista Feliceja Romanija.

Z istim libretistom je Bellini sodeloval tudi pri naslednjem "projektu", operi La sonnambula, za katero je prejel naročilo iz milanskega gledališča Carcano. Romani je libreto priredil po scenariju baletne pantomime La somnambule, ou L'arrivée d'un nouveau seigneur (Mesečnica ali prihod novega gospoda) Eugèna Scribeja, ki jo je koreografiral Jean-Pierre Aumer za pariško Opero leta 1827. Fenomen mesečnosti oziroma hoje v spanju (somnambulizma) je bil prav tedaj na vrhuncu družbenega zanimanja, kakor tudi nasploh različne spiritistične okultne prakse ter nadnaravna bitja in pojavi (vile), ki so razvnemali ljudsko domišljijo.

Ker je operna vsebina razmeroma enostavna in pripeta na pastoralni okvir, saj se celotna zgodba osredotoča na napovedano poroko sredi švicarskega podeželja med Amino in njenim zaročencem Elvinom, ki jo odloži prihod grofa Rodolfa in posledično "odkritje" domnevne Aminine nezvestobe Elvinu (Amina naj bi zaročenca prevarala z Rodolfom med hojo v spanju po grofovi sobi v vaški gostilni, čeprav se to dejansko ni zgodilo in je od izčrpanosti zaspala na grofovi zofi), se največji dramski premik skriva pravzaprav v glasbeni podobi opere. Bellini, ki je centralni pevski točki – ariji – dal novo dimenzijo rahločutnosti, virtuoznosti in nadzemeljske lepote, je s Sonnambulo doživel takojšnji uspeh po praizvedbi 6. marca 1831 v milanskem gledališču Carcano. Vznik nove hišne uspešnice si po daljšem premoru izvajanja Bellinijevih oper obetamo tudi v mariborski operni hiši predvsem zaradi umetniškega prispevka mednarodno priznanega opernega režiserja Huga de Ane ter angažmaja vrhunskih slovenskih opernih poustvarjalcev v vlogah protagonistov.