RIGOLETTO

Ko je Verdi leta 1850 dobil naročilo, naj napiše novo opero za beneško operno hišo La Fenice, je kot znan skladatelj že užival samostojnost pri izbiri (praviloma močnih) dramskih tekstov, ki bi jih želel uglasbiti. Zaradi iskanja primerne dramske osnove za novo opero je angažiral libretista Francesca Mario Piaveja, s katerim je že ustvaril opere Ernani, I due Foscari, Macbeth, Korzar in Stiffelio, in ga poprosil, naj natančno preuči igre Alexandra Dumasa starejšega, četudi je bil prepričan, da potrebuje gledališko igro z večjo dramsko težo in z močneje izraženo naturalistično in družbenokritično komponento.

Verdi je kmalu naletel na igro Le roi s’amuse (Kralj se zabava ali tudi Kraljev norec) Victorja Hugoja. Kasneje je pojasnil, da »vsebuje zelo močne dramske situacije …«, ki so kot nalašč primerne za kompleksno uglasbitev. Hugojeva drama, ki se vsebinsko navezuje na trčenost in objestno vedenje francoskega kralja Françoisa I. (Franc I.), je v času monarhične restavracije ponapoleonske Evrope veljala za razmeroma kontroverzno, kar je avtorja spravilo v težave s cenzuro v Franciji, ki je po prvi dramski uprizoritvi, tj. skoraj dvajset let pred nastankom Verdijeve opere, prepovedala vsakršno nadaljnjo gledališko produkcijo. Ker je Avstrija v tem času neposredno nadzirala velik del severne Italije, je prišlo vprašanje nove operne uprizoritve pred avstrijski svet cenzorjev.

Že od samega začetka se je Verdi zavedal tveganja pri uprizoritvi opere, ki se je kasneje preimenovala v Rigoletto (iz francoske besede rigolo, kar pomeni smešen). Originalno Hugojevo zgodbo pa je bil Verdi vendarle prisiljen spremeniti do te mere, da ni užalil nobenega takrat živečega visokega plemiča (ali njihovih potomcev), ki bi nastopal(i) v operi, zato je uporabil ime tedaj že izumrle dinastije mantovanskih vojvod. Praizvedba Rigoletta je bilo popolno zmagoslavje Verdijevega opernega genija iz vmesnega ustvarjalnega obdobja; še posebej sta izstopali dramatični sceni na koncu drugega in tretjega dejanja ter cinična arija Vojvode »La donna e mobile«, ki so si jo na beneških ulicah požvižgavali že naslednje jutro.

Nenavadno sofisticirana muzikalnost, poglobljena dramatičnost oziroma tragičnost in tako rekoč ljudska spevnost te Verdijeve opere, ki se udejanja v močnih dramskih konstelacijah, so najverjetneje najočitnejši razlogi za njeno izredno priljubljenost, ki ne pojenja tudi po več kot 160 letih po njeni praizvedbi. K njeni vnovični aktualizaciji na Slovenskem bo prispevala kongenialna režija švicarskega gledališkega ustvarjalca Dietra Kaegija in poglobljena muzikalnost glasbenega direktorja Opere SNG Maribor, Benjamina Pionnierja.