TANGO

Tango
“Tango je bil rojen na ulicah in jaz ga želim prenesti nazaj na ulice našega otroštva, naših src in želja. Zgodba o nas, ki nosimo tango v sebi…”

-Edward Clug
IZBOR IZ KRITIK

“Uspešni koreografski prvenec Edwarda Cluga.”
Breda Pretnar, Večer, 29. 4. 1998

“Tenkočutno žalostna in obenem lepa, iz življenja iztrgana, surova energija, prepojena z znojem, in vrnjena v novo življenje je bila slovenska zgodba o tangu od samega začetka. V uprizoritev na sceni HNK je mladi romunski koreograf in plesalec Edward Clug vnesel fascinantno moč lastne avtorske domišljije.”
Branko Magdić, Večernji list, 22. 10. 1998

»Predstava samo tu in tam nakazuje korake in gibe tanga, tako da privlačni baletni elementi ustvarjajo razpoloženje, v katerem tango lahko zaživi: vzdušje brezupnosti, seksualne nelagodnosti, moške neposrednosti in gospodovalnosti, dvojne morale žensk in vere v usodo. Tango je zgodba o življenju, iskanju medsebojnih odnosov, o nedolžnosti in naivnosti, pretresljivi iskrenosti, željah, strasteh in bolečini. Predstava za vse generacije!
Tango Edwarda Cluga je tango življenja, igra začetka in konca, izhodišče in cilj, vročičnost mladostne ljubezni, vmes pa veliko trenutkov, ko se zatira lastno srce, prevladujejo strahovi, blodnje in beg, je večno navzoči naboj med moškim in žensko. Koreograf izvirno stilizira naravno gibanje, ga tudi smiselno bogati v čustveni refleksiji ko oblikuje različne karakterje in medsebojne povezave. V skoraj enournem dramatičnem prepletanju, poleg virtuozne izvedbe mariborskih plesalcev, fascinira melodično zlitje plesa in glasbe, saj gibi plešejo z akordi. Predstava je v celoti tako izvrstno oblikovana, da bi se je razveselil vsak oder.«
Daliborka Podboj, Večer, 14.08.2004

»Tango vsa ta leta intenzivno živi na odrih in je deležen številnih pohval doma in v tujini. Zdi se, da gre ob glasbeni zasnovi (fenomenu tanga kot zvrsti) zahvala predvsem ohranjeni prvotni izrazni svežini Clugove uprizoritve. Predstava nima trdno zasnovane zgodbe. Prej bi jo določili kot plesno bogat zgoščen niz prizorov, venček slik, sestavljenih iz mladostniških spominov in sanj, utripajočih s polisom, njegovim vsakdanom srečanji in razhajanji, med srečo in trpljenjem, stiskami in nedejanji. Nostalgija in strah pred zavrženostjo ter njeno sopotnico samoto je nakakšno ozadje predstave, ki potuhnjeno zleze v dušo. Rivalstvo med spoloma pa je njuno agresivno nasprotje, odgovor in upor.
Clug seveda veliko tega le nakaže in prepusti (namenoma) nedorečenega, po načelu, da si sanje pač dogradiš sam. S soustvarjalci je v nanizanki razpoloženjsko zapletenih in nasprotujočih si sekvenc ustvaril časovno, vizualno in zvočno psihološko večplastno razmerje.«
Stanislav Koblar, Finance, 16.08.2004

»Plesna predstava prepleta zgodbe treh parov z različnim odzivanjem na porarajočo se ljubezen in seksualnost, pripoveduje o dekletih, ki jih nihče ne vabi na ples in o moških s poudarjeno tekmovalno nravjo. Tango korake in gibe le mestoma uporablja, zato pa z atraktivnimi elementi ustvarja vzdušje, v katerem se je tango razcvetel: vzdušje brezupa, seksualne nepotešenosti, moške neposrednosti in dominacije, dvojne morale žensk in verovanja v usodo. S koraki in skozi korake reže tla in zrak kot z ostrimi škarjami. V pičli eni uri se gledalec naužije baletnega mojstrstva in razpozna različnost značajev kot usmerjevalcev prihodnosti.«
Andreja Tauber, Delo, 29.04.1998