2. Koncert Simfoničnega cikla

25.10.2018 ob 19:30

Opis

Dirigent: Johannes Wildner

2. koncert Simfoničnega cikla
25. oktober 2018 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Johannes Wildner

Solista: Tatjana Kaučič, klavir, Dušan Sodja, klarinet
Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc

Program

Jani Golob: Claripiano za klarinet, klavir in godala

Allegro assai

Tranquillo

Allegro con brio

Finale: Maestoso

Ludwig van Beethoven: Uvertura Leonora št. 3 v C-duru, op. 72b

*****

Anton Bruckner: Simfonija št. 1 v c-molu, WAB 101

Allegro

Adagio

Scherzo: Schnell - Trio: Langsamer

Finale: Bewegt, feurig

Nocojšnji glasbeni večer nadaljujemo z izvedbo koncertantne skladbe Claripiano, ki je nastala leta 2017 izpod peresa slovenskega skladatelja Janija Goloba. Golob, ki letos praznuje svoj sedemdeseti jubilej, se je v slovensko kolektivno glasbeno memorijo 20. stoletja in sodobnosti vpisal predvsem kot avtor zajetnega števila glasbenih uspešnic zdaj že kultnih mladinskih filmov Poletje v školjki (oba dela) in Čisto pravi gusar. Ustvarjalec in pedagog, ki je diplomiral najprej iz violine (1971), nato pa še iz kompozicije (1978) v razredu Uroša Kreka, je aktivni član Društva slovenskih skladateljev in profesor kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo. V njegovem raznolikem opusu je največ del, ki so napisana za orkester in za komorne zasedbe, sledijo jim vokalno-instrumentalne skladbe, glasbenoscenska dela (baleti Urška in povodni mož, Krst pri Savici, Matiček se ženi ter opere Krpanova kobila, Medeja in nazadnje Ljubezen kapital), nekaj skladb pa je posvečenih tudi zborovski poustvarjalnosti in solističnim instrumentom. Golobov kompozicijski slog bi lahko označili kot neoklasicistično stapljanje različnih glasbenih idiomov, kar deloma razkriva že formalna transparentnost štiristavčne skladbe. Prožna tematska zasnova, zasidrana v tonaliteti f-mola, se jasno izrisuje že v uvodnih taktih prvega stavka (Allegro assai), ki ga značilno oblikuje godalno gibanje v triolah. Kontrastno temo nato predstavi klarinet, ob sordinirani spremljavi godal pa se harmonska podoba vedno bolj zgoščuje, še posebej ob postopnem "nalaganju" akordov v partu klavirja. Spokojno razpoloženje, ki spominja na gladko vodno ploskev, prinaša drugi stavek (Tranquillo). Rahločutnemu pianizmu v širokih razloženih akordih se kmalu pridruži občutena tema v klarinetu, ki jo preveva močno hrepenenje, zajeto v padajočih intervalih. Povsem drugačni sentiment, igrivo mimobežnost, pa lahko zaznamo v tretjem stavku (Allegro con brio), pri katerem se ne moremo otresti občutka, da s svojimi ritmičnimi preobrati pravzaprav zapolnjuje vlogo simfoničnega scherza. To se v makroskopskem smislu potrdi tudi z nastopom finala (Maestoso), ki že z uvodnimi polnokrvno zvenečimi sunki evocira dramatične geste iz kakšne Brahmsove simfonije. Avtor je o nastanku skladbe zapisal naslednje: "Koncertantna skladba za klarinet, klavir in godala je nastala na pobudo dua Claripiano kot nadaljevanje odličnega sodelovanja pri projektu slovenskih ljudskih pesmi za omenjeni duo - V objemu dvojine. Pri tem delu sem želel poudariti odličnost in druge karakteristike obeh izvajalcev."

Izmed štirih uvertur, ki jih je Ludwig van Beethoven (1770-1827) napisal za svojo edino opero Leonore, pozneje preimenovano v Fidelio, se je šele tista, označena kot tretja po vrsti, trajno usidrala v programe koncertnih dvoran - in seveda tudi v operne hiše, kjer jo pogosto (v očitnem neskladju s poimenovanjem) in na podlagi preferenc več vidnejših dirigentov, kot sta bila denimo Gustav Mahler in Arturo Toscanini, izvajajo tik pred nastopom finala. Uvertura Leonora št. 3 v C-duru ima prav vse tipične lastnosti glasbene dramatičnosti, ki jo lahko pripišemo zrelemu Beethovnovemu opusu, kar je na neki način del njene problematičnosti. Še preden se dvigne zavesa, uvertura pravzaprav v širšem kontekstu glasbene dramaturgije bržkone zasenči vse, kar sledi. Druga plat njene problematičnosti pa se skriva v njenem napačnem številčenju, saj dejansko ni tretja, ampak šele druga različica uverture. Njen "pripovedni tok", ki razkriva močne tendence k simfonični pesnitvi, je tako nekakšen glasbeni destilat opernega sižeja. Beethoven tako po načelu onomatopeje začenja z mračnimi gestami, da bi naslikal prav podzemno zaporniško celico, v kateri se je po krivici znašel Florestan. Ta se spominja svojih srečnih dni, ki jih naslika vedra glasba, prežeta z upanjem in gorečo strastjo. Oddaljeni klic trobente s stražnega stolpa oznani Florestanovo pomilostitev, s tem pa vnese v glasbeni tok nepričakovano tišino, ki je nekakšen simbol previdnega optimizma. Ko se trobenta ponovno oglasi, se novica o svobodi zdi povsem zanesljiva. S svojim živahnim komentarjem se kot prva oglasi flavta, ki ne more skriti svojega navdušenja nad ponovno združitvijo Florestana in Leonore, preoblečenega v Fidelia, kmalu zatem pa se ji pridruži še ves orkester, ki ga Beethoven uporabi v polnem registru za lastno upodobitev heroične zmage duha nad sponami telesa in lažne morale.

Ko je avstrijski skladatelj Anton Bruckner (1824-1896) začel snovati svojo prvo simfonijo v letu 1865, je že zakorakal v četrto desetletje in bil pod globokim vtisom novega odkritja - Wagnerjeve glasbe. Ko je Bruckner leta 1863 prvič slišal Wagnerjevo opero Tannhäuser, je bil to zanj prelomni dogodek, ki je ključno zaznamoval njegov nadaljnji razvoj kot simfonika, saj se pri bayreuthskem mojstru kar ni mogel načuditi veličastnemu in še nikoli poprej slišanemu zvoku simfoničnega orkestra. Ker mu ni bilo prav mar za operne zaplete na odru, se je Bruckner še leta pozneje, ko je prisostvoval izvedbi Wagnerjeve poslednje glasbene drame Somrak bogov(Götterdämmerung) iz tetralogije Nibelungov prstan, zbegano spraševal, zakaj se je Brünnhilde v finalnem dejanju na konju pognala v ognjene zublje v gotovo smrt. Kakorkoli že - Brucknerjevo življenje bi lahko tako brez pretirane zadrege razmejili na dve veliki "odkritji": prva je namenjena odkritju katoliškega Boga, ki mu je bil goreče privržen do smrti, druga pa Wagnerjevi glasbi, ki ga je pravzaprav spodbudila, da je svoje ustvarjalne napore poleg komponiranja zborovskih skladb in orglanju posvetil tudi simfonični glasbi. Prav ta spodbuda pa je bila z vidika preuranjenih smrti dveh nemških simfonikov, Felixa Mendelssohna-Bartholdyja in Roberta Schumanna, pomembna tudi zaradi zapolnitve ustvarjalne praznine, ki je po Beethovnovem kolosalnem simfoničnem opusu zevala vse do Johannesa Brahmsa, sicer napovedanega Schumannovega "dediča", ki pa je svojo prvo simfonijo zložil šele leta 1876.

Bruckner je, bržkone zaradi velike samokritičnosti, svoj simfonični opus začel s t. i. "Študijsko simfonijo" (označeno kot ničto) v f-molu, delo pa je neumorno nadaljeval z naslednjim projektom - Simfonijo št. 1 v d-molu. Ustvarjalni proces, ki je trajal več kot eno leto, je zaznamoval tudi skladateljev izlet v München, da bi slišal praizvedbo Wagnerjeve glasbene drame Tristana in Izolde, ki ga je samo še dodatno spodbudila k čimprejšnjemu dokončanju simfonije avgusta 1866. Bruckner je noviteto - bržkone zaradi njenega odrezavega duha - poimenoval s šaljivim vzdevkom "das kecke Beserl" ("odrezava dekla"). Na linško praizvedbo simfonije dve leti pozneje (9. maja 1868) je prišlo razmeroma malo radovednih poslušalcev, delo pa je prav tako bilo sprejeto z mešanimi občutki. Brez dvoma so bili nekateri obiskovalci koncertnih dogodkov nemalo presenečeni, da je lahko Bruckner, ki je v očeh javnosti veljal zgolj za "orglavca v lokalni cerkvi", sploh ustvaril takšno glasbo. V svojih poznejših letih je Bruckner, tako kot marsikateri drug skladatelj, zapadel v navado popravljanja (revidiranja) svojih zgodnjih del - prva simfonija ni bila pri tem nobena izjema, in tako je skladatelj leta 1890 ustvaril novo različico. Ta je bila vrsto let pravzaprav edina "pravoverna" verzija, ki se je izvajala, čeprav so številni dirigenti iz polpretekle zgodovine in naše sodobnosti raje posegli po zgodnji, "linški" različici.

Struktura Brucknerjeve "Prve" sledi štiristavčnemu modelu Beethovnovih simfonij - pravzaprav velja za skoraj vse Brucknerjeve simfonije, da se zgledujejo po Beethovnovi "Deveti". Glasbeno predivo se tako po navadi začenja v skrivnostnem brlenju godalnih tremolov in razpotegnjenih glasbenih temah, toda Brucknerjeva "Prva" je tudi v tem smislu svojevrstna izjema, saj je dejansko nastala pred časom, ko je avtor prvič slišal Beethovnovo Deveto simfonijo. Uvodne takte prvega stavka (Allegro) tako preplavi koračniška tema, ki kmalu doseže svojo kulminacijo, takoj zatem pa se strumno "marširanje" prestavi v nižja godala. Vmesno "tranzicijsko" pozicijo zapolni flavta, ki predstavi drugo glavno temo, preostali orkester pa se poigrava z izpeljevanjem glasbenih motivov, ki se stopnjujejo v dinamični vrh trobil. Glasba nato postopoma pojenja, razpoloženje pa zmehča šele nežna tema, ki jo ponovno zaigra flavta. V delu, namenjenem tematsko-motivični izpeljavi, Bruckner zavestno zamolči vsakršni namig na uvodno koračniško temo, saj njena poznejša vrnitev napove reprizo, v kateri avtor preleti in na novo zavozla tematsko gradivo iz ekspozicije - vse do gromovniškega zaključka prvega stavka.

Drugi stavek (Adagio) se razpre v dvomljivi tonalni ambivalentnosti, ki jo spletajo številne pasaže pihal, sordiniranih trobil in pritajenih godal. Po eventualnem pristanku "tonalnega sidra" v As-dur se glasbeno razpoloženje skoraj približa slovesnosti, toda sčasoma glasbeni tok upade v dinamiki in se v periodičnem "napenjanju" melodičnega loka intenzivira v smer hrepeneče ekspresije, v kateri morda celo odzvanjajo zbodljaji v triolah, ki spominjajo na znamenito godalno gradacijo iz uverture k operi Tannhäuser, vse dokler glasba v upočasnjenem tempu ne zamre v spokojno tišino. Tretji stavek, ki je razdvojen na hitri scherzo in počasnejši trio, se je že v Brucknerjevem prvem "resnem" simfoničnem delu izkazal kot svojevrstni zaščitni znak, saj se v zvočno stratosfero dobesedno izstreli v obliki močnega ritmičnega pogona in plastično spreminjajočega se zvočnega volumna. Po mehkejšem in melodično prožnejšem triu, ki ob klicih rogov in nežnih pastelih pihal izzveni kot kratka pastoralna epizoda, se ponovno oglasi tacajoči ritem scherza in se stopnjuje do dinamičnega vrhunca. Brucknerjev smisel za prožno oblikovanje zvočnih kontrastov nas ponovno prevzame v finalu (Bewegt, feurig), ko si poslušalec ob uvodnih taktih pompozne intrade v polnem orkestrskem zamahu lahko ustvari lažno predstavo o "bombastičnem" simfoničnem spektaklu. Kljub temu pa avtor na več mestih pokaže svojo senzibilno plat, ki jo vedno znova prelamlja z medigrami različnih orkestrskih skupin, kar ustvari gosto glasbeno tkanje, iz katerega se po postopnem dinamičnem zavijanju vendarle izoblikuje naglo kotaleča se in dinamično nakopičena zvočna gmota, ki se razbohoti v triumfalnem zaključku C-dura.

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Johannes Wildner je študiral dirigiranje, violino in muzikologijo na Dunaju in v Parmi (ob mentorskem vodstvu Karla Österreicherja, Otmarja Suitnerja in Vladimirja Delmana), v zadnjem času pa se je uveljavil kot eden najodličnejših avstrijskih dirigentov. Izkušnje v Dunajski filharmoniji in Orkestru Dunajske državne opere dajejo njegovemu dirigiranju svojevrsten pečat ter interpretativno suverenost. Po angažmajih v Praški državni operi, kjer je deloval kot šef dirigent, in mestu prvega stalnega dirigenta v Leipziški operi, je bil (od leta 1997) kar deset let glasbeni direktor Novega filharmoničnega orkestra v Vestfaliji. Septembra 2010 je bil imenovan za glavnega gostujočega dirigenta Koncertnega orkestra BBC (BBC Concert Orchestra) v Londonu. Kot gostujoči dirigent je nastopil v številnih pomembnejših opernih hišah, med drugim v Novem narodnem gledališču v Tokiu, v Teatru Carlo Felice v Genovi, veronski Areni, Operi v Leipzigu, Dunajski ljudski operi ter v opernih hišah v Gradcu, Salzburgu, Pragi in Zagrebu. Dirigiral je pomembnim orkestrskim zasedbam, kot so Simfonični orkester bavarskega radia, Londonska filharmonija, Kraljeva filharmonija London, Sicilijanski simfonični orkester iz Palerma, Sanktpeterburška filharmonija, Filharmonija iz Tokia, Simfonični orkester MDR iz Leipziga, Dresdenska filharmonija, Dunajska filharmonija, Simfonični orkester dunajskega radia, Bergenska filharmonija, Kitajska in Hongkonška filharmonija ter Šanghajski simfonični orkester. Posnel je več kot šestdeset zgoščenk (CD-jev in DVD-jev), med drugim celotno opereto Netopir Johanna Straussa ml., Mozartovo opero Così fan tutte, Brucknerjevo Tretjo in Deveto simfonijo in tri plošče glasbenih raritet Zeisla, Marxa in Davida. Leta 2010 je s pianistom Levom Vinocourjem in Simfoničnim orkestrom dunajskega radia posnel vsa dela za klavir in orkester Roberta Schumanna, leta 2013 pa je za založbo Warner posnel Beethovnov violinski koncert (z violinistom Alexandrom Da Costo) in Sedmo simfonijo s Simfoničnim orkestrom iz Tajpeja. Med njegovimi zadnjimi poustvarjalnimi uspehi velja omeniti odmevno mednarodno turnejo z dunajskim Orkestrom Johanna Straussa po Kitajski in Japonski v decembru 2016 in januarju 2017.

Biografija solistov

Pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja sta ustanovila Duo Claripiano leta 1994. Od tedaj ju ljubezen ne povezuje samo v skupnem življenju, temveč tudi v glasbi. Dušan izhaja iz glasbene družine. Prve glasbene korake je začel pri očetu flavtistu Lovru, kjer se je učil kljunasto flavto. Klarinet se je začel učiti pri Alojzu Zupanu, pri katerem je tudi diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Tatjana se je začela učiti klavir pri Hedviki Čeh-Veronek, študij pa zaključila na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Oba sta opravila magistrski študij na sloviti Univerzi Mozarteum v Salzburgu. Na njuni poti so ju spremljali odlični mentorji za komorno glasbo: fagotist Božidar Tumpej, skladatelj Ivo Petrić in pianist Anthony Spiri, pri katerem sta se v letih 2005/2006 izpopolnjevala v razredu podiplomantov komorne glasbe na Visoki šoli za glasbo v Kölnu. Koncertna pot ju je nato vodila od Los Angelesa, Stockholma, Edinburga, Salzburga, Prage, Ljubljane do Beograda, Assisija, Madrida in Erevana. Izmed gostovanj so najodmevnejši Festival Fringe v Edinburgu, Festival Ljubljana, festival "Carinthischer Sommer", Akademija za komorno glasbo v Montepulcianu in Mednarodni glasbeni festival v Erevanu (Armenija). Oba solista sta zaposlena v Slovenski filharmoniji in sta pomembna ambasadorja slovenske (po)ustvarjalnosti, saj sta na številnih koncertnih prizoriščih v tujini predstavila dela več slovenskih skladateljev (L. Lebič, J. Matičič, J. Pucihar, U. Krek, J. Golob, M. Lipovšek, L. Rančigaj idr.). Prav tako sta izdala več zgoščenk, ki so prejele odlične recenzije, med drugim Legende (2000), Srečanja (2004), Romantic Claripiano (2012), 20 Claripiano (2014), V objemu dvojine (2017).