Parquet ball - Nad parketom

Plesni projekt Mateje Bučar
Parquet ball - Nad parketom

Maska Ljubljana

Premiera 9. september 2020, Zlata dvorana Narodne galerije Ljubljana
Predstava traja 40 minut in nima odmora. 

V sodelovanju z Narodno galerijo Ljubljana in Kinom Šiška. 

Koncept in koreografija Mateja Bučar
Vizualna podoba Vadim Fiškin
Oblikovanje zvoka Borut Savski
Gibanje, ples, soustvarjanje Kristina Aleksova, Maja Kalafatić
Izdelava parketne žoge Matija Jakin, MOJ HOBI
Vodja produkcije Tina Dobnik
Zahvala Stephan Doepner, Aleša Valič, Zavod ZET 

Parquet Ball je naslov najnovejšega plesnega dela Mateje Bučar. Bolj kot le siceršnje nakazovanje vsebine oziroma bistva predstave, njene skrivne poante in implikacije je naslov tukaj vse, ali kot zapoveduje znameniti latinski pregovor, nomen est omen. Parquet Ball nas sicer v prvi vrsti asociira na detajlno stilizirane dvoranske plese, bale in vrhunce družabnega življenja, kot jih je anticipirala plesna umetnost v meščanski družbi: mogoče si predstavljamo, kako po razkošnih dvoranah krožijo pari v večernih oblekah, kako se ob slokih silhuetah v frakih vrti "muslin"… Vendar tej živopisni aluziji stoji nasproti stroga dobesednost naslova Parquet Ball – krogla, narejena iz parketa, tako rekoč parketna žoga. V srcu predstave tako ždi dobesedna materializacija naslova, okrogel predmet, narejen iz parketa, ki se v svoji asociativni nemosti, avtoreferenčnosti, tavtološkosti in ob izmenjujoči se prisotnosti plesnega telesa giblje po prostoru. Bolj kot dialog se med plesalko in žogo dogaja svojevrstna vzporednost, dogajanje brez dramatičnega loka intencionalne interakcije dveh akterk. Namesto tega v prostoru najdemo dve telesi, dve zasebni entiteti, ki izvajata ena od druge razmeroma neodvisno koreografijo ter ustvarjata dva momenta, ki ju opredeljuje izrazita materialnost gibanja in zvoka. Plesalka in krogla delujeta kot dve dinamični enoti, ki znotraj očitne materialne razlike med seboj uravnavata in merita svoje gibanje. Dvojnost funkcionalnosti in fizičnosti tako preveva celotno dogajanje predstave: kljub pogostim reminiscencam na poteze klasičnega baleta, presenetljivo opazne v točkah, ki jih izvaja žoga, se ples vendarle dogaja kot študija lastne elementarnosti. Refleksijo radikalne materialnosti predstava izrecno zgosti vsekvencah, v katerih se v plesu znajdeta dve parketni žogi – po tem trenutku ni več nobenega dvoma: vse nastopajoče so le material, ki točkovno zadeva drug material in zarisuje določeno arhe-shemo teles plesnega gibanja.